O nas
Gledališka redakcija (ŠKUC gledališče), ki deluje pod okriljem Društva Študentski kulturni center (ŠKUC), je svoje prve korake v poznih sedemdesetih prejšnjega stoletja naredila na ulici z odmevnimi pouličnimi in ambientalnimi predstavami. Iz prve generacije je izšlo nekaj danes prepoznavnih gledališčnikov in skupin.
Po odmevnih začetkih in kasneje po večletnem zatišju je redakcija ŠKUC GLEDALIŠČE leta 2000 ponovno začela z redno in profesionalno gledališko produkcijo. Gledališče sta obudila dramaturg in režiser Alen Jelen in igralka Alenka Tetičkovič. Prva predstava je bila Človeški glas Jeana M. Cocteaua.
Konceptuano je gledališče usmerjeno v tako imenovane komorne predstave, vodilo gledališča pa je angažiranje mladih profesionalnih gledaliških umetnikov, pa študentov dramske igre, režije in dramaturgije. Nabor besedil sloni na uprizarjanju slovenskih praizvedb, na krstnih uprizoritvah ter na besedilih, ki tematizirajo vprašanja »marginaliziranih« družbenih skupin.
Letna produkcija obsega do tri predstave v lastni produkciji ali koprodukciji z drugimi skupinami in gledališkimi hišami.
Od leta 2000 je ŠKUC gledališče ustvarilo kar nekaj predstav, ki so iskreno in neposredno spregovorile o temah, ki so pogosto utišane in postavljene na rob družbenega zanimanja. Pod svojim okriljem je ŠKUC dajal priložnost za ustvarjanje mladim gledališkim ustvarjalcem, tako s področja dramske igre, režije, dramaturgije, scenografije, kostumografije… Velika večina teh ustvarjalcev so bili ob svojem prvem udejstvovanju resnično šele na začetku svoje profesionalne gledališke in umetniške kariere, dandanes pa so nekateri že vidni ustvarjalci v slovenskem gledališkem prostoru. Večina mladih igralk in igralcev danes, po sodelovanju v ŠKUC-u, nadaljuje svojo umetniško pot v institucijah in za svoje delo prejema priznanja in nagrade. Prav to dejstvo potrjuje, da smo na pravi poti.
V zadnjem obdobju je ŠKUC gledališču uspelo ustvariti vez med starejšo, izkušeno generacijo ustvarjalcev in mladimi. Vrata gledališča, ki žal nima svojega domicila in je nenehno na gostovanju, so odprta najrazličnejšim gledališkim profilom. Da smo na pravi poti, dokazuje tudi dejstvo, da nam »večje gledališke« hiše vedno bolj ljubeznivo prisluhnejo, a žal tudi nekateri »nagajajo« z namernim »zasedanjem« »svojih« igralcev na dan naših predstav…. Kljub dogovoru vnaprej.
Po drugi strani pa gre zahvala našim gledališkim prijateljem v Mestnem gledališču ljubljanskem (pri njih smo naredili prve korake in preživeli veliko časa na Mali sceni), Gledališču Glej (kjer je za nas bilo vedno poskrbljeno), Cankarjevemu domu (kjer so se kljub veliki hiši njihovi sodelavci osebno angažirali za uspeh predstav), Slovenskemu mladinskemu gledališču (za naklonjeno pomoč vodstva), Šentjakobskemu gledališču (za varno pribežališče na odru, vse rekvizite in kostume), Združenju dramskih umetnikov Slovenije (za pisarno v kateri smo imeli ure in ure bralnih vaj), pa AGRFT-ju, LGL-ju in številnim posameznikom, ki nas niso nikoli pustili na cedilu ter so nas bodrili ob padcu in se z nami veselili ob uspehu.
Po sedmih letih dela v gledališču, brez lastnega ustvarjalnega prostora in brez lastnih neprogramskih sredstev ter znižanjem dotacije Ministrstva za kulturo za več kot 30%, smo uspeli izpeljati dobro sprejeta gostovanja doma in v tujini, navezati stike z gledališkimi hišami za koprodukcijske predstave ter našo produkcijo približati predvsem mlajšim – tistim, ki ne obiskujejo gledališča redno.
V načrtu imamo poiskati lasten vadbeni prostor, aktivno sodelovati z gledališči po Sloveniji, bolj smelo delati vsakoletni festival Teater v galeriji, povečati število ponovitev in predvsem delati dobre predstave in dati možnost mlajšim, da delajo neobremenjeno in to kar si želijo.