NOVICA
O ustvarjalcih...
20-08-2010 10:13:38
Tamara Doneva, dramaturginja in avtorica monodrame
foto: Mark Bizilj
Tamara Doneva se je rodila 04. maja 1967 v Postojni. Že med študijem na Filozofski fakulteti (Primerjalna književnost in literarna teorija) je delala na Radiu Študent, po koncu študija pa kot urednica in novinarka pri raznih časopisih, poučevala na gimnaziji, bila režiser dnevnega programa na Televiziji Slovenija, ter kot urednica, scenaristka in režiserka na Televiziji Slovenija. Kot pisateljica je že v času srednješolskega šolanja napisala in režirala dve poetični drami: leta 1984 v gledališču Svoboda v Postojni dramo z naslovom ASFODELSKI TRAVNIK, leta 1986 pa prav tam poetično dramo BALADA ZA TARYO. Kasneje so sledile knjižne izdaje: novele SEMIRAMIDNI VRTOVI (1986), zbirka novel LENORINA JAHALNA ŠOLA (1990), roman DNEVNIK GOSPE ANGELE (1994), zbirka novel JUTRO, PROGA IN PES (1997), drama SEME ZA BEGONIJE (2001), roman IGRA (2004), pravljica JEZERSKI SAM (2006). Napisala je številne scenarije za otroške igrane nadaljevanke in filme: ZAJČEK BINE (17 oddaj), NATIONAL GEOGRAPHIC JUNIOR (7 oddaj), SEJALCI SVETLOBE (10 oddaj), SEJALCI BESED (5 oddaj), MUZIKA JE TO (25 oddaj). Scenariji za filme: KOSILNICA (2006), BELA GOSPA (2007) in scenarij ter režija za igrano dokumentarni film PREDSTAVA ZA TEMNO NEBO (2009).
Vesna Jevnikar, dramska igralka
vir: Ouiser.si
Rojena je bila v Ljubljani 22. januarja 1964. Svoja otroška leta preživi v Šmartnem pri Litiji, šolska pa v Kranju, kjer leta 1982 maturira na tamkajšnji gimnaziji. Istega leta uspešno opravi sprejemni izpit na AGRFT, smer dramska igra. Študij zaključi z vlogo Hedde Gabler v istoimenski Ibsenovi drami in diplomira marca 1987. Že kot otrok se sreča z gledališčem in filmom. Nastopi v takrat še amaterskem Prešernovem gledališču v predstavi Ivana Cankarja Hiša Marije Pomočnice in v filmu Sreča na vrvici. V gimnazijskih letih sodeluje v mladinski skupini PG Kranj pod vodstvom Lojzeta Domanjka. Prvi profesionalni nastop opravi že med študijem v Mestnem gledališču Ljubljanskem kot Betty vpredstavi A. Millerja Lov na čarovnice. V času študija še večkrat sodeluje s tem gledališčem ter posname kar nekaj filmskih in televizijskih vlog. Oktobra 1987 dobi status "svobodnega umetnika" in ga ohrani do junija 1990, ko dobi angažma v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. V tem času sodeluje v različnih gledališčih po Sloveniji in odkrije ljubezen do lutkovne umetnosti. Celjskemu gledališču ostane zvesta do jeseni 1997, ko ponovno za kratek čas zajadra v "svobodo". Avgusta 1998 sprejme angažma v Prešernovem gledališču Kranj, kjer vztraja še danes. Ves čas sodeluje tudi z radijem Slovenija, kjer se je nabralo že več sto njenih radijskih zapisov. Za svoje ustvarjanje je prejela več filmskih in gledaliških nagrad.
Alen Jelen, režiser
Alen Jelen je rojen v Mariboru. Po končani srednji šoli se je vpisal leta 1991 na AGRFT v Ljubljani in diplomiral iz dramaturgije. Leta 2008 je diplomiral še iz gledališke in radijske režije pri prof. Dušanu Mlakarju in prof. Alešu Janu. V letih od 1986 do 1990 je bil član Dramskega studia Drame SNG Maribor, ki ga je vodil Vili Ravnjak. Leta 2001 se je vpisal še na študij gledališke in radijske režije, diplomiral pa z diplomsko predstavo "Nora Nora" avtorja Evalda Fliserja ter radijsko igro Dr. Faust. Od leta 2000 umetniško vodi ŠKUC gledališče. Zaposlen je na RTV Slovenija kot režiser. Radijsko kariero je začel na Radiu Koper kot napovedovalec; se leta 1997 pridružil uredništvo jutranjega in nočnega programa. Vrsto let je vodil nočni program in pripravil 40 portretov starejših slovenskih gledališčnikov. Urejal je oddajo Odprti termin in Dvignjena zavesa. Od januarja 2007 je sodelavec v uredništvu igranega programa.
Zofka Kveder, slovenska pisateljica in publicistka
Zofka Kveder
Kvedrova je bila rojena 22. aprila 1878 v Ljubljani, umrla je 21. novembra 1926 v Zagrebu.
Zofka Kveder je odraščala v Loškem Potoku na Notranjskem. Zaradi nesoglasij doma se je kmalu preselila v Ljubljano. Nekaj časa je delala v odvetniški pisarni Ivana Šusteršiča. Nato se je preselila v Trst in objavljala pri časopisih Edinost in Slovenka. Leta 1900 je odšla v Prago, kjer je živela do leta 1907. Leta 1904 je začela z urejanjem družinskega mesečnika Domači prijatelj. V Pragi se ji je rodila prva hči Vlada in prav tam se je kasneje tudi poročila z Vladinim očetom Vladimirjem Jelovškom, hrvaškim modernističnim pesnikom. Skupaj sta se preselila v Zagreb, kjer sta se jima rodili še dve hčeri - Maša in Mira. V Zagrebu se je zaposlila v uredništvu dnevnika Agramer Tagblatt in urejala žensko prilogo Frauen Zeitung. Po propadlem prvem zakonu se je drugič poročila s socialdemokratskim politikom Jurajem Demetrovičem. Leta 1917 je začela izdajati Ženski svijet, ki ga je kasneje preimenovala v Jugoslovansko ženo. Po 1. svetovni vojni je bil njen mož Demetrović pokrajinski namestnik na Hrvaškem, tako da je bila takrat Zofka v bistvu prva dama Hrvaške.
Leta 1900 je izdala svojo prvo knjigo Misterij žene. Dramske spise je zbrala v knjigi Ljubezen (1901). Sledile so ji zbirke Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903), Iskre (1905), socialna drama Amerikanci (1908). 1918 je izdala novelo V oblasti teme in roman Njeno življenje. To delo je bilo zadnje, ki ga je napisala v slovenščini. Po tem je pisala v srbskem in hrvaškem jeziku: roman Hanka, Jedanaest novela, drama Unuk kraljevića Marka... Objavljala je tudi v nemških in čeških časopisih. Zofka Kveder je bila izjemno kompleksna osebnost. V svojem življenju ji je bilo zelo težko krmariti med teorijami in izkušnjami. V resnici se ni nikoli našla v teorijah o svobodi. To njeno hlepenje po "biti ljubljena in oboževana" je v resnici viselo nad njo kot Demoklejev meč, ki pa ga je držala v rokah tista druga, emancipirana Zofka, zrasla iz njenih teorij. Nenehna sla po potrjevanju jo je gnala iz brezna v brezno, da se je nazadnje prepustila in šla, sama in osamljena, kakršno se je počutila vse življenje. Vse njeno življenje je zaznamoval njen kontradiktorni odnos do sebe in do njenih bližnjih. Nikoli se ni uspela osvoboditi spon, ki si jih je sama nadela in to prav v boju za osvobojenost. Vse njeno življenje je bilo podrejeno iskanju vloge ženske, a ne toliko ali pa zgolj v smislu politične borbe, kot ji običajno pripisujejo, ampak kot lastno iskanje zadovoljstva, umetniške kreativnosti in seveda ljubezni. Zofkina ljubezen do otrok je bila nenavadna, a je bila v določenih trenutkih groba in kruta. Prav tako nenavadna je bila v zahtevah, da se njene hčere obnašajo po družbenih kodeksih, ki jih je sama zavrgla. Vse svoje nežnosti in ljubezni kot tudi vsa svoja sovraštva in grobosti pa je zmogla - natančno in naturalistično - prikazati v svoji literaturi. Zofka ni niti v vlogi matere želela ustrezati konceptu pojmovanja ženske, ki jo je tisti čas pojmoval kot subjekt, nesposoben samorealizacije, in ki mu je bilo zgolj milostno dovoljeno, da je objekt za realizacijo moških želja. Zofka se dokoplje do spoznanja, da se mora najprej realizirati sama v sebi in šele notranje "urejena" in zadovoljna lahko išče ljubezen pri drugih.